Objavljene so nominacije za nagrado Piranesi 2021.
Slovenski razpis za mednarodno nagrado Piranesi 2021
Poročilo slovenskega selektorja
Na slovenski razpis za mednarodno nagrado Piranesi je do 18. 10. 2021 prispelo 14 projektov. Seznam prijavljenih projektov in prispelo gradivo so organizatorji razpisa posredovali selektorju. Selektor, arhitekt doc. Mitja Zorc, je do 26. 10. 2021 na podlagi kriterijev, ki so bili v naprej opredeljeni v razpisu, opravil izbor projektov. Izmed prijavljenih projektov je izbral štiri projekte (1. - 4.). Kot dopuščajo pogoji razpisa, je dodatno v izbor uvrstil še en projekt, ki se na razpis ni prijavil (5.). Skupaj je selektor za nagrado nominiral pet projektov:
1. Ureditev starega mestnega jedra – Kastre v Ajdovščini, Ajdovščina, 2020 (Ravnikar Potokar arhitekturni biro)
2. Tržnica Ptuj, Ptuj, 2020 (Arhitektura Krušec, Studio AKKA)
3. Hiša za preprosto bivanje, Litija, 2019 (Tomaž Ebenšpanger, Meta Kutin)
4. Stanovanjska vila v Rožni dolini, Ljubljana, 2020 (Studio Abiro)
5. Galerija Cukrarna, Ljubljana, 2021 (Scapelab)
Utemeljitev izbora
Nominiranje projektov za nagrade je za selektorja hvaležna in hkrati nehvaležna naloga. Hvaležna zato, ker je nominacija že sama po sebi nekakšno priznanje kakovosti projekta. Priznanje seveda najbolj navduši prejemnika, nekaj zadovoljstva pa je tudi na strani tistega, ki takšno priznanje podeli. Nehvaležna pa predvsem zato, ker je projektov, ki bi si priznanje zaslužili, praviloma več, kot je z razpisom predvideno število nominacij. Zaradi lani odpadle konference (in s tem tudi razpisa za nagrado) so tako za letošnji izbor prišli v poštev projekti slovenskih arhitektov, ki so bili realizirani v zadnjih štirih letih, to je od 2018 do 2021. Nehvaležnost naloge je bila zato za četrtino večja kot običajno.
Z razpisom je predvideno, da ima selektor pravico podati tudi svoje predloge. Torej nominirati projekte, ki se niso prijavili na razpis, a za katere meni, da bi si nominacijo glede na kriterije za izbor še posebej zaslužili. Teoretično bi lahko selektor oblikoval izbor povsem mimo na razpis prispelih predlogov. Sam menim, da je prav, da se izbor projektov opravi predvsem izmed predlogov, prispelih na razpis. Dodatni predlogi naj bi bili le izjema oz. v manjšini, saj se le tako ohranja smisel in namen razpisa ter demokratičnost izbornega procesa. V nasprotnem primeru razpis ne bi bil potreben, zgolj imenovanje selektorja.
Razpis za nagrado Piranesi je le eden od več vsakoletnih razpisov za nagrade na področju arhitekturnega ustvarjanja. Ker je na vrsti proti koncu koledarskega leta, so dobitniki drugih nagrad in priznanj takrat že znani (Plečnikova odličja, priznanja ZAPS, nominacije za nagrado Mies van der Rohe itd.). Ali ni najbolj smiselno nominirati tiste projekte, ki so že bili nagrajeni? Projekte, katerih kakovost je že bila prepoznana in priznana? Med nominiranci za različne nagrade in priznanja v velikem deležu pogosto srečujemo iste projekte. A ni tako preprosto. Menim, da med posameznimi razpisi za nagrade in priznanja obstajajo razlike. A ne v smislu »teže nagrad«, temveč v kriterijih za izbor projektov in podelitev nagrad. Da torej ne gre vsakič za popolnoma enako vprašanje »najboljše arhitekture«, temveč se vprašanje »najboljše arhitekture« vsakič znova postavi z določenega gledišča. Komisije za izbor oz. podeljevanje nagrad in priznanj imajo razmeroma veliko avtonomijo pri opredeljevanju, kaj je najboljše. A so poudarki pri tem razmisleku vseeno postavljeni že v naprej.
Morda se pri nekaterih nagradah oz. razpisih lahko upravičeno sprašujemo po njihovi profilaciji, pri nagradi Piranesi pa te dileme ni. Kriteriji za izbor projektov, ki so v naprej podani v razpisu, so: premišljena umestitev v urbani ali naravni prostor, prostorska in oblikovna skladnost s kontekstom, sodobna inovativna prostorska zasnova, spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine, sodobno razumevanje tradicionalnih in avtohtonih arhitekturnih elementov, inovativni detajli, premišljena uporaba barve, materialov, teksture in svetlobe. Če jih nekoliko posplošimo, naj bi za projekte, ki si zaslužijo izbor, bili odločilni predvsem vprašanji »konteksta« in »inovativnosti«. Predvsem prvo je v zgodovini Piranskih dnevov arhitekture večkrat nastopilo kot vodilna tema. Vprašanje »arhitekture v kontekstu« je morda tisto, ki Piranske dneve arhitekture in izbor za nagrado Piranesi najjasneje opredeljuje.
Vsak realiziran projekt je tako ali drugače rezultat premisleka o umestitvi v naravni ali urbani prostor oz. širše, premisleka o »kontekstu«. Pri tem je seveda lahko različno uspešen. A pri izboru smo dali prednost projektom, ki jih vprašanje »konteksta« globlje zaznamuje. Kjer ne gre le za problem ustreznega odziva na nekaj impulzov iz okolja, temveč da vse ključne značilnosti in odločitve projekta izhajajo prav iz tega vprašanja. In od koder izvirajo tudi odgovori na vprašanja »premišljenosti«, »skladnosti«, »inovativnosti«, »spoštljivosti« in »sodobnosti«.
Pri izboru projektov sem sledil zgoraj navedenim poudarkom.
Ureditev starega mestnega jedra – Kastre v Ajdovščini (Ravnikar Potokar arhitekturni biro) se sooča s celo vrsto izzivov, ki bi jih lahko opisali kot vprašanje »konteksta«. Arhitekturna rešitev odprtih površin s pripadajočo opremo in zasaditvijo ni vodila le do atraktivnega in avtomobilskega prometa sproščenega osrednjega odprtega prostora Ajdovščine. Z jasnimi pravili in premišljenimi elementi, z zmožnostjo prilagajanja ter kompleksno naslonitvijo na raznolike plasti zgodovine je projekt zastavil dolgoročen proces kultiviranja matrike mesta, ki že vodi v njegovo večplastno prenovo in oživitev.
Tržnica Ptuj (Arhitektura Krušec, Studio AKKA) je prav tako predvsem projekt ureditve zunanjih površin v delu starega mestnega jedra. Ime razkriva njegovo primarno programsko naravnanost. Pravi izziv projekta pa ni bila (le) ureditev nove infrastrukture tržnice, temveč preoblikovanje velike vrzeli v mestnem jedru, ki je nastala s porušitvijo objekta t. i. Male kasarne. Vrzeli, na katero so se meščani skozi leta rabe že privadili. Prenovljeni (ali bolj natančno preoblikovani) prostor je hkrati tržnica in mestni trg. Pa tudi vozlišče, ki nase veže obodne ulice in raznotere nivoje mesta. Z novo opredeljenimi robovi pa je predvsem jasno zaključen mestni prostor, velika, proti nebu odprta mestna sobana.
Hiša za preprosto bivanje (Tomaž Ebenšpanger, Meta Kutin) je dom za upokojenski par na obrobju Litije. Kompleks treh programsko specializiranih stavbnih volumnov je pazljivo položen na travniški obronek, kjer se izostrijo obstoječe prostorske kvalitete. Zelenica z drevesi, pogled po dolini, svetloba z juga in vzhoda. Hišo gradijo do bistva prečiščeni arhitekturni elementi, v katerih odzvanja modrost ljudskega stavbarstva pa tudi sodoben in inovativen arhitekturni premislek. Kot sodobna domačija predstavlja alternativo predimenzioniranim in ne-trajnostnim družinskim hišam slovenske suburbije.
Stanovanjske vile v Rožni dolini (Studio Abiro) ne smemo uvrstiti v niz »rekonstrukcij« in novogradenj, ki že nekaj let historična območja vil z vrtovi na obrobju mestnega središča Ljubljane nepovratno spreminjajo v (pre)gosto združbo večstanovanjskih vila-blokov. Kar jo naredi izjemno, ni toliko zasnova notranjega bivalnega prostora. Ta je sicer udobno odmerjen, skoraj razkošen, po etažah učinkovito členjen v programska območja in cone zasebnosti. Izstopajoč je predvsem odnos med vrtom in vilo. Kompakten volumen vile je pomaknjen v globino zemljišča. Obsežen vrt z zelenico je zasnovan v ospredju. Poudarjen vhodni nadstrešek, vzdolž katerega je razvrščen niz utilitarnih prostorov in ureditev, pa spoji vilo, vrt in ulico. Projekt je dostojna in do prostora odgovorna interpretacija historične identitete Rožne doline in tipologije mestne vile z vrtom.
Galerija Cukrarna (Scapelab) je skoraj dobesedno vpeta v okvir izvorno industrijske stavbe z začetka 19. stoletja na obrežju Ljubljanice v Ljubljani. Skozi leta je bila stavba v rabi za različne namene, a je mogočnosti navkljub končala skoraj kot ruševina. Prenapolnjena s spomini, pomeni, pričevanji in pričakovanji je v očeh družbe in stroke pridobila mitološki pomen. Utrditi in zavarovati njene zidove je bil velik tehnični podvig. Vzpostaviti sodobne galerijske prostore v specifični opni in volumnu historične stavbe je bil zahteven načrtovalski premislek. Podaljšati ogrlico javnih prostorov in programov vzdolž nabrežja Ljubljanice je bila logična in dobrodošla urbanistična poteza. A najbolj smela je bila odločitev, da projekt na vse te izzive odgovori z eno potezo. Ki je izrazito avtonomna in hkrati ves čas v dialogu. Prava vrednost in potencial Galerije Cukrarna ni v novi vsebini ali starih zidovih. Temveč v vrzeli med njima.
Mitja Zorc, selektor
V Ljubljani, 21. 11. 2021
