Arhitektura po meri

Arhitektura po meri

Spoštovani župan Občine Piran, spoštovani organizatorji konference in predavatelji,
spoštovane kolegice in kolegi.
 
Ker smo zbrani v Piranu oz. Portorožu, uvodoma prosim, da mi ne zamerite nekaj pomorskih prispodob, ki jih bom v nagovoru uporabil …

Vsake toliko se nam zazdi, da živimo v prelomnih časih. Ko staro jemlje vrag in nas peha v novo. Glede na razmere, v katerih živimo sedaj (pa s tem ne mislim samo na pandemično krizo), je občutek prelomnosti morda res upravičen.
 
Podoben občutek prelomnosti je zaznamoval tudi devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Še posebej na področju držav, ki jih pokriva razpis za nagrado Piranesi. Tudi takrat več kot upravičeno.
 
Bilo je leta 1998. Arhitekt Vojteh Ravnikar, ustanovni oče Piranskih dnevov arhitekture, je v uvodniku 7/8 številke revije Piranesi, ki ga je naslovil »Nekaj misli ob koncu tisočletja«, zapisal sledeče:
»Določajo nas stvari izven nas. Svet, ki nas obdaja, ni več ustvarjen za nas. Mi smo ustvarjeni, da bi bili del tega sveta. Da bi vzpostavili relacijo do sveta, ki nas obdaja, vzpostavimo miselni sistem, katerega enota je merilo za izmero lastne pozicije napram univerzumu. Tako so arhitekti od Vitruvija dalje poskušali razviti merske zakonitosti, da bi z njimi obvladali svet forme ter dosegli absolutno – merljivo lepoto.«
 
V mislih ima lepoto vsaj kot resnico, če že ne dobroto. In nato s sklicem na Andre Bretona nadaljuje:
»V zmedi zatečenih nastalih resnic se človek sprašuje po neki pra-enoti, ki bi morda lahko bila tista enota resnice, na kateri bi lahko ponovno sezidali neko svojo resnico«.

Če povzamem … mere, merski sistemi in zakonitosti ter vsa druga pravila, ki iz njih izhajajo, so orodja človeka, prek katerih skuša svet spoznati, razumeti ter v njem bivati in delovati. Da ga v končnem obvlada in udomači ter predvsem umeri po lastni podobi in umu. Da si zgradi svoj svet. Človek je od sveta, ki je njegov svet.
 
Pri tem procesu se je človek ves čas skušal odmakniti od lastne nepopolnosti, površnosti in zmotljivosti … k nečemu absolutnemu, popolnemu, neovrgljivemu. Če karikiram – »od čevlja prek delčka Zemljinega poldnevnika do poti fotonov v vakuumu«.
 
A to počne človek moderne dobe z jasnega antropocentričnega gledišča: Jaz v svetu. Jaz proti svetu. Jaz nad svetom.
 
Da to ni zgolj miselni proces, temveč tudi stoletja stara zelo konkretna praksa, je nam arhitektom več kot znano. Premišljati te premise v prelomnih časih, časih sprememb, nas lahko popelje v dve smeri.
 
Lahko ugotovimo, da »pra-enota resnice« ostaja ista. Da se v temelju pravzaprav ni nič spremenilo, in da se kljub prelomom in turbulencam sveta okrog nas, naša pozicija v njem bistveno ni spremenila. Preverili smo sidrno vrv, jo morda razpletli in malo popravili … Sidro nas varno drži v razburkanem morju.
 
Ali pa ugotovimo, da se je nekaj ključnega v svetu spremenilo toliko, da je potrebno na novo poiskati in postaviti »pra-enoto resnice« in iz nje sezidati nov svet. Pri tem nas razbesnjeno morje nosi bogve kam. In napeti moramo vse sile, znanje in sposobnosti. Uskladiti položaj krmila, zavesljaje vesel in smer jader, da najdemo nek novi pristan.
 
 
Ali današnji prelomni čas terja korenito nov premislek? Ali zgolj utrditev v do-sedanjem? Ali »pra-enota resnice« in iz nje zgrajeni svet še veljata? Smo se utrgali s sidra?
 
Morda si ne znamo ali celo nočemo iskreno priznati, da smo se s sidra že davno utrgali in smo na odprtem razburkanem morju. Pa tudi, da v barki nikoli nismo bili sami. Ne le en človek in tudi ne le človeštvo.
 
Zato »pra-enota« resnice, iz katere moramo graditi nov svet, ne sme biti utemeljena le na naši resnici. Človekovi resnici. Temveč na resnici vseh bitij, planetarni resnici. Ki mora biti tudi naša.
 
Sedaj ne gre več za to, kako vzpostaviti relacijo do sveta, da bi postali njegov del, a tako da bi on pripadel nam. Ne. Gre najprej in predvsem za premik gledišča. Od ednine k množini. Od človeštva k planetu. Od antropocentrizma k ekocentrizmu.
 
 
In kje je pri vsem tem arhitektura?
 
Danes velja že za nespodobno, če ob oznaki »dobra arhitektura« ne izrečemo še »trajnostna«, to je vsestransko gospodarna, družbeno in okoljsko odgovorna. In res, raznovrstna načela trajnostnosti, ki usmerjajo snovanje (in za enkrat še zelo plaho tudi gradnjo) arhitekturnih stvaritev, so zagotovo nujen premik v pravo smer.
Da jih zmoremo načrtovati, njih učinkovitost pa preverjati, smo jih vpeli v naš merski aparat. Naša resnica in iz nje zgrajeni svet mora biti po novem tudi trajnostna.
A do pravega premika v gledišču in prevrednotenja vrednot je še dolga pot.
 
Misli, izrečene na današnji konferenci, ter arhitekturni projekti, prikazani na razstavi v razstavišču Monfort, kažejo v pravo smer. So kot ptice sred morja, ki nas navdajo z upanjem, da mora novi svet biti nekje blizu.
 
Sledimo jim z odločnimi zavesljaji!

Mitja Zorc