išči

IZBOR SLOVENSKIH NOMINACIJ ZA NAGRADO PIRANESI 2016


IZBOR SLOVENSKIH NOMINACIJ ZA NAGRADO PIRANESI 2016

Slovenske nominacije za Piranesi 2016
Kulturni center/Cultural Center Federico García Lorca, Granada, Španija/Spain, 2015, arhitekti: Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Mónica Juvera, MX-SI architectural studio, foto Pedro Pegenaute
Cerkev sv. Janeza Boska/Church of St. Janez Bosko, Maribor, 2016, arhitekti: DANS arhitekti, foto Miran Kambič
Materinski dom Ljubljana/Mothers' Home Ljubljana, 2016, arhitekti: Jereb in Budja arhitekti, foto Blaž Budja
Prenova Plečnikove hiše v Trnovem/Renovation of Plecnik's House in Trnovo, Ljubljana, 2015, arhitekti: Arrea arhitekti, foto Tadej Bolta
Kapela v OŠ Alojzija Šuštarja/Chapel in Primary School Alojzij Šuštar, Ljubljana, 2014, arhitekt: Robert Dolinar, foto interiera Luka Markež, foto eksteriera Robert Dolinar

Nominacije ostalih držav in fakultet so tu.

 

Selektorjeva utemeljitev izbora slovenskih nominacij za nagrado Piranesi 2016

Vloga selektorja za arhitekturno (ali umetniško) priznanje je po eni strani zelo častna, po drugi pa nehvaležna, saj se lahko hočeš-nočeš zameriš vsem tistim, ki jih ne vključiš v svoj izbor. Tudi na letošnji razpis slovenske kandidature za nagrado Piranesi je prispelo zajetno število res kakovostnih projektov, za katere njihovi avtorji gotovo dobro pretehtajo, preden jih dajo iz rok, saj gre za relevantno mednarodno konkurenco.

 

Zato med naborom skoraj ni projekta, ki si ne bi zaslužil, da se ga pod določenimi kriteriji uvrsti v ožji izbor. A hkrati je tudi res, da le redkokatera med prispelimi realizacijami lahko zadosti celovitim kriterijem presoje, ki segajo od umestitve v prostorski kontekst preko kompozicije in artikulacije arhitekturnega volumna do materialne obdelave in detajlov (ob vseh ostalih pomembnih aspektih, od psiholoških do socialnih). Pri težki odločitvi, kako v vredostno, kategorialno mrežo zajeti le pet izbrancev, pa hkrati žrtovovati kopico ostalih, mi je bila po eni strani v pomoč dolgoletna tradicija Piranskih dnevov. Njihove posebne vrednote, s katerimi se tudi sam v veliki meri identificiram, imajo profilirano identiteto: ponavadi gre za arhitekturo v kontekstu (»kontekstualizem«), arhitekturo, ki se odziva na značilnosti regij (»kritični regionalizem«) ter arhitekturo, ki se ne lovi le na polje vizualnih učinkov (čutna senzibilnost, taktilnost, zadržanost, socialna orientiranost itd.).

V ta okvir pa sem pritegnil še nekaj dodatnih kriterijev, ki so mi bili pri odločanju v oporo: skušati izbrati dela, ki so nova, manj prepoznana oz. večinoma še niso bila nagrajena; dela, ki prispevajo k premikom ali poglobitvam v razmisleku o neki arhitekturni temi ali tipologiji; nenazadnje dela, ki se s posebno, tudi umetniško občutljivostjo in močjo odzivajo ne le na prostor, temveč tudi na duha časa. Kar vključuje tudi dela, ki v našem profaniziranem svetu vzpostavljajo tudi prostore svetega.

 

Pri izbiranju sem naletel tudi na avtorje (oz. njihove projekte), ki se niso prijavljali, druge, ki se niso želeli odzvati na povabilo ali celo takšne, ki jih nisem smel vključiti v izbor (kot n.pr. letošnje slovenske predavatelje, saj bodo le-ti sami v žiriji za nagrado).

 

Po tehtnem premisleku navsezadnje v izbor tudi nisem vključil nobene enodružinske hiše, čeprav je bilo le-teh med prijavljenimi še največ. Mnoge med njimi so zelo kvalitetne, nekatere v določenih aspektih celo izjemne. Kar nekaj jih tudi zelo dobro ujame duha kritičnega regionalizma (tako v razmerjih, materialih, trajnostnih kriterijih, interierju ...), a nasploh bi bila odločitev za zgolj eno hiško zelo težavna. Je pa res, da nobena med njimi pri tej izrazito bivalni, arhetipski nalogi ni uspela povsem celovito oz. enakovredno odgovoriti na širok niz arhitekturnih oz. bivalnih kriterijev (od velikih do malih).

Dodaten moment pri odločanju o Piranskih nominacijah je bil navsezadnje tudi ta, da mora mednarodna žirija, ki našega prostora večinoma ne pozna, nagrade izbrati v parih urah brez ogledov arhitektur v živo (kar je sicer nujnost in praksa pri Plečnikovih nagradah, Zlatih svinčnikih in drugod). Zato je realnost piranske žirije pač ta, da odigra posredna predstavitev, s tem pa tudi fotogeničnost del (skupaj z načrti) pomembno vlogo pri odločanju. »Tihi« projekti, ki jih je težje predstaviti z učinkovitimi podobami, so v tem primeru rahlo hendikepirani.

 

A po vsem zapisanem seveda prevzemam vso odgovornost za svoj izbor, ki ga lahko vedno tudi dodatno utemeljim in argumentiram; le z rahlim zamikom kriterijev pa bi v nabor petih lahko prišlo tudi katero od preostalih del, ki so, žal, obstala tik pred pragom montfortskega razstavišča.

 

 

Še kratka utemeljitev izbora petih del, strukturirana v pet arhitekturnih tem, razvrščenih po velikosti objektov:

 

1. Interpolacija v zgodovinsko mestno jedro

KULTURNI CENTER FEDERICA GARCÍE LORCE V GRANADI, MX-SI: Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Mónica Juvera

V enem od najlepših historičnih mestnih jeder Evrope je avtorska skupina s Slovencem na čelu najprej že daljnega 2007. zmagala na javnem natečaju, da bi svojo zamisel po slabih desetih letih uspela tudi realizirati. V to izjemno bogato urbano sredico so arhitekti na rob trga s katedralo »upasali« oz. iz kamnitega tkiva »izklesali« svojo umetnino. To povsem sodobno hišo odlikuje tako senzibilna kontekstualnost, ki izhaja iz branja zgodovinskega prostora in je artikulirana skozi kompleksno, prilagojeno prostorsko geometrijo, kot tudi izrazita avtorska poetika, ki zunanjosti stavbe, trgu in interierju dodaja močan pečat sodobnosti. Hiša s svojo odprto, izrazito pretočno gesto meščane vabi v svoje avle in dvorane, hkrati pa se iz svoje bogate notranjosti sama odpira na trg in pomembne mestne vedute. S svojo večplastno materialnostjo in premišljenimi detajli avtorji muzeja le še podpirajo svojo arhitekturno izpoved, vredno imena velikega pesnika.

 

2. Monumentalni sakralni prostor

CERKEV SV. JANEZA BOSKA V MARIBORU, DANS arhitekti

V delno degradiranem prostoru južnega Maribora so arhitekti v prazen prostor med nakupovalna središča, stanovanjske bloke in ob prometno krožišče umestili kompleks Dona Bosca, ki je navzven jasno definiran s pravokotnim obodom (odziv na pravokotno urbano mrežo), navznoter pa zmehčan z odprtim prostorom povezovalnega atrija. Skozi njegovo arkadno stebrišče vstopimo v prostor cerkve (zaenkrat edini zaključeni del celote), kjer avtorji monumentalnemu volumnu s centralno zasnovo, izvedenemu v betonu, z veščim onduliranjem geometrije, vodenjem svetlobe in luči, pa tudi z leseno notranjo opremo in lebdečimi lučmi dodajo posebno žlahtno atmosfero. Tudi obdelava fasadne opne tega velikega valja je zelo prepričljiva in nas (skupaj z drugimi elementi zasnove) ob doživljanju napotuje tudi na razbiranje referenc iz zgodovine arhitekure. Po daljšem času večji, kakovosten arhitekturni cerkveni prostor v Sloveniji.

 

3. Javna zgradba v suburbanem kontekstu

MATERINSKI DOM LJUBLJANA, Jereb in Budja arhitekti

Sredi šibke kakovosti ljubljanskega suburbanega prostora presenečeni naletimo na objekt, ki stisnjen med obstoječo pozidavo zažari v svoji svetli svežini tako v kompozicijskem, kot tudi v materialnem smislu. Objekt racionalno zapolni obulični pol parcele, oblikovan pa je kot zgoščen in inventiven volumen, sestavljen iz dveh povezanih, a v kontrapunktu členjenih delov. Odlikujeta ga dve zarezi v obliki bivalnih teras ter izviren, dobro ritmiziran ter delno transluscenten fasadni plašč (z oblogo reliefnih betonskih in steklenih plošč), ki je skupaj z ograjami in mikro urbano opremo natančno izveden vse do detajlov. Tudi notranjost objekta ponuja čisto in zadržano, a toplo in svetlo začasno bivališče tako materam in njihovim otrokom, kot tudi zaposlenim. Snovalce pa čaka še oblikovanje odprtega prostora, kasneje dodanega zelenega pola parcele.

 

4. Prenova in oživitev kulturne dediščine

PRENOVA PLEČNIKOVE DOMAČIJE V TRNOVEM, Arrea arhitekti

Na polju celovite zaščite naše dediščine in njene arhitekturne prenove, ki ju že leta zagovarjam tudi sam, smo v zadnjem času videli nekaj zanimivh poskusov. A Plečnikova domačija ima že sama po sebi neko posebno, tudi zelo osebno in intimno mesto v zgodovini slovenske arhitekture (čeprav gre sicer za »anonimno« ruralno tkivo naselja), zato je njena prenova za arhitekte prav gotovo poseben izziv, a tudi odgovornost. Temu primerno so se je lotili tudi izbrani projektanti: v prostor so vstopili dovolj spoštljivo po eni strani ter dovolj ustvarjalno po drugi. V ravnovesju med varovanjem in dodajanjem so smiselno prečistili odprte in zaprte prostore »kompleksa« do mere, da so le-ti svobodno zadihali in ponudili stimulativen okvir za prezentacijo Plečnikovega življenja. Z diskretno, natančno uporabljenimi materiali, detajli in integrirano opremo razstave so avtorji ponovno demonstrirali svojo pretanjeno občutljivost.

 

5. Intimni prostor transcendence

KAPELA V OSNOVNI ŠOLI V ŠENTVIDU, Robert Dolinar

V prvi etaži zračnega volumna vstopne dvorane Osnovne šole Alojzija Šuštarja nas preseneti čist bel volumen, ki zalebdi nad nami, ter na drugi strani s fasado in lino pokuka tudi v eksterier. Gre za prostor šolske kapele (Kapela dobrega pastirja), oazo miru na presečišču šolskega živžava, v katero se učenci in učitelji lahko zatečejo, ko iščejo zavetje za miren pogovor ali druge intimne trenutke: kontemplacijo, meditacijo, molitev ... Tako dramaturški prehod oz. dostop do same kapele kot tudi njen amfiteatralni osrednji prostor sta speljana in oblikovana izjemno občutljivo: od proporcij, vodenja svetlobe, izbranih materialov, atmosfere, pa tja do tekstur, barv in detajlov. Posebno dodano vrednost tej majhni, zadržani in skromni, a izjemni arhitekturni celoti, prinašajo liturgični in ikonografski elementi arhitekturno-skulpturalne opreme, na katerih so vidne in taktilno občutene sledi arhitektove ročne izdelave, razpete med transcendenco navdiha in imanenco materiala.

 

Aleksander S. Ostan

V Ljubljani, oktobra 2016

 

 

PS

a. Čeprav to za PIDA ni običaj niti pogoj, sem se za ta kratek zapis odločil, ker sem mnenja, da je prav, da imajo vsi prijavljeni vpogled v selektorjevo razmišljanje in kriterije. Na ta način postane njegovo odločanje bolj dostopno, transparentno in razumljivo.

b. Tudi ogledi v živo za PIDA niso zahtevana praksa, a sem kot selektor poskušal ožji izbor del v času in realnih okvirjih, ki so mi bili na razpolago, tudi doživeti.

 

Slovenske nominacije za Piranesi 2016
Kulturni center/Cultural Center Federico García Lorca, Granada, Španija/Spain, 2015, arhitekti: Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Mónica Juvera, MX-SI architectural studio, foto Pedro Pegenaute
Cerkev sv. Janeza Boska/Church of St. Janez Bosko, Maribor, 2016, arhitekti: DANS arhitekti, foto Miran Kambič
Materinski dom Ljubljana/Mothers' Home Ljubljana, 2016, arhitekti: Jereb in Budja arhitekti, foto Blaž Budja
Prenova Plečnikove hiše v Trnovem/Renovation of Plecnik's House in Trnovo, Ljubljana, 2015, arhitekti: Arrea arhitekti, foto Tadej Bolta
Kapela v OŠ Alojzija Šuštarja/Chapel in Primary School Alojzij Šuštar, Ljubljana, 2014, arhitekt: Robert Dolinar, foto interiera Luka Markež, foto eksteriera Robert Dolinar

Nominacije ostalih držav in fakultet so tu.

 

Selektorjeva utemeljitev izbora slovenskih nominacij za nagrado Piranesi 2016

Vloga selektorja za arhitekturno (ali umetniško) priznanje je po eni strani zelo častna, po drugi pa nehvaležna, saj se lahko hočeš-nočeš zameriš vsem tistim, ki jih ne vključiš v svoj izbor. Tudi na letošnji razpis slovenske kandidature za nagrado Piranesi je prispelo zajetno število res kakovostnih projektov, za katere njihovi avtorji gotovo dobro pretehtajo, preden jih dajo iz rok, saj gre za relevantno mednarodno konkurenco.

 

Zato med naborom skoraj ni projekta, ki si ne bi zaslužil, da se ga pod določenimi kriteriji uvrsti v ožji izbor. A hkrati je tudi res, da le redkokatera med prispelimi realizacijami lahko zadosti celovitim kriterijem presoje, ki segajo od umestitve v prostorski kontekst preko kompozicije in artikulacije arhitekturnega volumna do materialne obdelave in detajlov (ob vseh ostalih pomembnih aspektih, od psiholoških do socialnih). Pri težki odločitvi, kako v vredostno, kategorialno mrežo zajeti le pet izbrancev, pa hkrati žrtovovati kopico ostalih, mi je bila po eni strani v pomoč dolgoletna tradicija Piranskih dnevov. Njihove posebne vrednote, s katerimi se tudi sam v veliki meri identificiram, imajo profilirano identiteto: ponavadi gre za arhitekturo v kontekstu (»kontekstualizem«), arhitekturo, ki se odziva na značilnosti regij (»kritični regionalizem«) ter arhitekturo, ki se ne lovi le na polje vizualnih učinkov (čutna senzibilnost, taktilnost, zadržanost, socialna orientiranost itd.).

V ta okvir pa sem pritegnil še nekaj dodatnih kriterijev, ki so mi bili pri odločanju v oporo: skušati izbrati dela, ki so nova, manj prepoznana oz. večinoma še niso bila nagrajena; dela, ki prispevajo k premikom ali poglobitvam v razmisleku o neki arhitekturni temi ali tipologiji; nenazadnje dela, ki se s posebno, tudi umetniško občutljivostjo in močjo odzivajo ne le na prostor, temveč tudi na duha časa. Kar vključuje tudi dela, ki v našem profaniziranem svetu vzpostavljajo tudi prostore svetega.

 

Pri izbiranju sem naletel tudi na avtorje (oz. njihove projekte), ki se niso prijavljali, druge, ki se niso želeli odzvati na povabilo ali celo takšne, ki jih nisem smel vključiti v izbor (kot n.pr. letošnje slovenske predavatelje, saj bodo le-ti sami v žiriji za nagrado).

 

Po tehtnem premisleku navsezadnje v izbor tudi nisem vključil nobene enodružinske hiše, čeprav je bilo le-teh med prijavljenimi še največ. Mnoge med njimi so zelo kvalitetne, nekatere v določenih aspektih celo izjemne. Kar nekaj jih tudi zelo dobro ujame duha kritičnega regionalizma (tako v razmerjih, materialih, trajnostnih kriterijih, interierju ...), a nasploh bi bila odločitev za zgolj eno hiško zelo težavna. Je pa res, da nobena med njimi pri tej izrazito bivalni, arhetipski nalogi ni uspela povsem celovito oz. enakovredno odgovoriti na širok niz arhitekturnih oz. bivalnih kriterijev (od velikih do malih).

Dodaten moment pri odločanju o Piranskih nominacijah je bil navsezadnje tudi ta, da mora mednarodna žirija, ki našega prostora večinoma ne pozna, nagrade izbrati v parih urah brez ogledov arhitektur v živo (kar je sicer nujnost in praksa pri Plečnikovih nagradah, Zlatih svinčnikih in drugod). Zato je realnost piranske žirije pač ta, da odigra posredna predstavitev, s tem pa tudi fotogeničnost del (skupaj z načrti) pomembno vlogo pri odločanju. »Tihi« projekti, ki jih je težje predstaviti z učinkovitimi podobami, so v tem primeru rahlo hendikepirani.

 

A po vsem zapisanem seveda prevzemam vso odgovornost za svoj izbor, ki ga lahko vedno tudi dodatno utemeljim in argumentiram; le z rahlim zamikom kriterijev pa bi v nabor petih lahko prišlo tudi katero od preostalih del, ki so, žal, obstala tik pred pragom montfortskega razstavišča.

 

 

Še kratka utemeljitev izbora petih del, strukturirana v pet arhitekturnih tem, razvrščenih po velikosti objektov:

 

1. Interpolacija v zgodovinsko mestno jedro

KULTURNI CENTER FEDERICA GARCÍE LORCE V GRANADI, MX-SI: Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Mónica Juvera

V enem od najlepših historičnih mestnih jeder Evrope je avtorska skupina s Slovencem na čelu najprej že daljnega 2007. zmagala na javnem natečaju, da bi svojo zamisel po slabih desetih letih uspela tudi realizirati. V to izjemno bogato urbano sredico so arhitekti na rob trga s katedralo »upasali« oz. iz kamnitega tkiva »izklesali« svojo umetnino. To povsem sodobno hišo odlikuje tako senzibilna kontekstualnost, ki izhaja iz branja zgodovinskega prostora in je artikulirana skozi kompleksno, prilagojeno prostorsko geometrijo, kot tudi izrazita avtorska poetika, ki zunanjosti stavbe, trgu in interierju dodaja močan pečat sodobnosti. Hiša s svojo odprto, izrazito pretočno gesto meščane vabi v svoje avle in dvorane, hkrati pa se iz svoje bogate notranjosti sama odpira na trg in pomembne mestne vedute. S svojo večplastno materialnostjo in premišljenimi detajli avtorji muzeja le še podpirajo svojo arhitekturno izpoved, vredno imena velikega pesnika.

 

2. Monumentalni sakralni prostor

CERKEV SV. JANEZA BOSKA V MARIBORU, DANS arhitekti

V delno degradiranem prostoru južnega Maribora so arhitekti v prazen prostor med nakupovalna središča, stanovanjske bloke in ob prometno krožišče umestili kompleks Dona Bosca, ki je navzven jasno definiran s pravokotnim obodom (odziv na pravokotno urbano mrežo), navznoter pa zmehčan z odprtim prostorom povezovalnega atrija. Skozi njegovo arkadno stebrišče vstopimo v prostor cerkve (zaenkrat edini zaključeni del celote), kjer avtorji monumentalnemu volumnu s centralno zasnovo, izvedenemu v betonu, z veščim onduliranjem geometrije, vodenjem svetlobe in luči, pa tudi z leseno notranjo opremo in lebdečimi lučmi dodajo posebno žlahtno atmosfero. Tudi obdelava fasadne opne tega velikega valja je zelo prepričljiva in nas (skupaj z drugimi elementi zasnove) ob doživljanju napotuje tudi na razbiranje referenc iz zgodovine arhitekure. Po daljšem času večji, kakovosten arhitekturni cerkveni prostor v Sloveniji.

 

3. Javna zgradba v suburbanem kontekstu

MATERINSKI DOM LJUBLJANA, Jereb in Budja arhitekti

Sredi šibke kakovosti ljubljanskega suburbanega prostora presenečeni naletimo na objekt, ki stisnjen med obstoječo pozidavo zažari v svoji svetli svežini tako v kompozicijskem, kot tudi v materialnem smislu. Objekt racionalno zapolni obulični pol parcele, oblikovan pa je kot zgoščen in inventiven volumen, sestavljen iz dveh povezanih, a v kontrapunktu členjenih delov. Odlikujeta ga dve zarezi v obliki bivalnih teras ter izviren, dobro ritmiziran ter delno transluscenten fasadni plašč (z oblogo reliefnih betonskih in steklenih plošč), ki je skupaj z ograjami in mikro urbano opremo natančno izveden vse do detajlov. Tudi notranjost objekta ponuja čisto in zadržano, a toplo in svetlo začasno bivališče tako materam in njihovim otrokom, kot tudi zaposlenim. Snovalce pa čaka še oblikovanje odprtega prostora, kasneje dodanega zelenega pola parcele.

 

4. Prenova in oživitev kulturne dediščine

PRENOVA PLEČNIKOVE DOMAČIJE V TRNOVEM, Arrea arhitekti

Na polju celovite zaščite naše dediščine in njene arhitekturne prenove, ki ju že leta zagovarjam tudi sam, smo v zadnjem času videli nekaj zanimivh poskusov. A Plečnikova domačija ima že sama po sebi neko posebno, tudi zelo osebno in intimno mesto v zgodovini slovenske arhitekture (čeprav gre sicer za »anonimno« ruralno tkivo naselja), zato je njena prenova za arhitekte prav gotovo poseben izziv, a tudi odgovornost. Temu primerno so se je lotili tudi izbrani projektanti: v prostor so vstopili dovolj spoštljivo po eni strani ter dovolj ustvarjalno po drugi. V ravnovesju med varovanjem in dodajanjem so smiselno prečistili odprte in zaprte prostore »kompleksa« do mere, da so le-ti svobodno zadihali in ponudili stimulativen okvir za prezentacijo Plečnikovega življenja. Z diskretno, natančno uporabljenimi materiali, detajli in integrirano opremo razstave so avtorji ponovno demonstrirali svojo pretanjeno občutljivost.

 

5. Intimni prostor transcendence

KAPELA V OSNOVNI ŠOLI V ŠENTVIDU, Robert Dolinar

V prvi etaži zračnega volumna vstopne dvorane Osnovne šole Alojzija Šuštarja nas preseneti čist bel volumen, ki zalebdi nad nami, ter na drugi strani s fasado in lino pokuka tudi v eksterier. Gre za prostor šolske kapele (Kapela dobrega pastirja), oazo miru na presečišču šolskega živžava, v katero se učenci in učitelji lahko zatečejo, ko iščejo zavetje za miren pogovor ali druge intimne trenutke: kontemplacijo, meditacijo, molitev ... Tako dramaturški prehod oz. dostop do same kapele kot tudi njen amfiteatralni osrednji prostor sta speljana in oblikovana izjemno občutljivo: od proporcij, vodenja svetlobe, izbranih materialov, atmosfere, pa tja do tekstur, barv in detajlov. Posebno dodano vrednost tej majhni, zadržani in skromni, a izjemni arhitekturni celoti, prinašajo liturgični in ikonografski elementi arhitekturno-skulpturalne opreme, na katerih so vidne in taktilno občutene sledi arhitektove ročne izdelave, razpete med transcendenco navdiha in imanenco materiala.

 

Aleksander S. Ostan

V Ljubljani, oktobra 2016

 

 

PS

a. Čeprav to za PIDA ni običaj niti pogoj, sem se za ta kratek zapis odločil, ker sem mnenja, da je prav, da imajo vsi prijavljeni vpogled v selektorjevo razmišljanje in kriterije. Na ta način postane njegovo odločanje bolj dostopno, transparentno in razumljivo.

b. Tudi ogledi v živo za PIDA niso zahtevana praksa, a sem kot selektor poskušal ožji izbor del v času in realnih okvirjih, ki so mi bili na razpolago, tudi doživeti.

 

IZBOR SLOVENSKIH NOMINACIJ ZA NAGRADO PIRANESI 2016

išči